Dijak Aktualno

JAVNI NATEČAJ ZA ŠTIPENDIJE SLOVENSKE VOJSKE

Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije je objavilo javni natečaj za podelitev štipendij, kjer poleg 14 štipendij kandidatom za častnike izobraževalnih programov: računalništva in informatike, strojništva – letalstva, elektrotehnike, ladijskega strojništva, pomorstva in prometa – navtike, kemijske tehnologije in strojništva za poklicno delo v Slovenski vojski za študijsko leto 2018/2019, ponuja tudi 250 štipendij kandidatom za vojake, srednješolskih in poklicnih izobraževalnih programov za poklicno delo v Slovenski vojski za šolsko leto 2018/2019, ki bodo štipendijo prejemali od vključno drugega letnika dalje.

Več informacij lahko preberete na: https://www.postanivojak.si/sodeluj-s-sv/stipendiranje 


KRATKA ZGODOVINA DIJAŠKEGA DOMA PORTOROŽ

»Stavba je stara več kot 150 let, zato je jasno, da razporeditev prostorov ne odgovarja svojemu namenu. Najhujši problem v stavbi so neogrevani prostori, vlažne stene in tudi ni prostorov, v katerih bi lahko imeli interesne dejavnosti. Zelo pomembno, če ne celo najpomembnejše, pa je, da nimamo primernih prostorov, v katerih bi se učili.« Tako so zapisali avtorji glasila Dijaškega doma Baldomirja Sajeta Argonavti junija 1978. Ob njihovem zapisu se zdijo težave današnjih prebivalcev dijaškega doma, npr. z internetno povezavo ali strmim klancem do Sončne poti 20, zares zanemarljive.

Prvi dijaški dom je v šolskem letu 1946/1947 deloval v zapuščeni vili v Žusterni. Takratni dijaki so si železne postelje izborili pri oficirjih, slamo za ležišče pa pri okoliških kmetih. S selitvijo šole v Piran je dom za dijake postala najprej vila Ferrari nad Piranom, od leta 1950 pa je v piranski vili Trevisini v treh nadstropjih in na podstrešju v 24 sobah živelo od 86 do 110 dijakinj in dijakov, v sobah, ki so obsegale od 6 do 25 m2, in »dnevni sobi«, ki je bila hkrati tudi učilnica. V domu je veljal strog red, ki je spominjal na vojaškega, določena je bila tudi celoletna hora legalis (v domu so morali biti ob 20.00 ne glede na letni čas) in popolna prepoved kajenja. Ravnatelj je na konferenci tudi dal navodilo: »Dijaki naj bodo lepega vedenja v domu, posebno pa na ulicah in javnih prostorih. Le s primernim vedenjem bomo upravičili sloves našega zavoda.« A že leta 1953 so se dijaki uprli, saj si niti filmov v bližnji kinodvorani niso mogli izbrati sami, ampak je oglede izbiralo vodstvo doma. Filmi naj bi bili tudi krivi za slab učni uspeh, zato so na eni od konferenc razpravljali, da bi bilo dovolj, če se v kino odpravijo le enkrat tedensko. Nazadnje so se odločili, da uprava dijaškega doma dovoli dva obiska kinopredstav na teden, kar ne velja za tiste, ki v semestru pridobijo negativno oceno. Če se kdo od dijakov ob začetku tedna ni vrnil v dom, ga je moral razrednik obiskati na domu in se s starši pogovoriti o vzgoji in disciplini.

Tudi izbira lokalov je bila strogo nadzorovana. Smeli so v Mestno kavarno, kavarno Tartini, slaščičarno, mlekarno, v šolskem letu 1957/1958 pa so uvedli pomorske plese in razširili seznam dovoljenih zbirališč.

Po ukinitvi kuhinje so se dijaki prehranjevali po gostinskih lokalih in pri zasebnikih, mnogi pa so težko pričakovali pakete s hrano, ki so jih pošiljali domači. Za osebno higieno so lahko skrbeli le s hladno vodo in po točno določenem razporedu, ki so ga vodili vzgojitelji, ki so prav tako stanovali v domu. Dvakrat tedensko je dijake obiskal tudi zdravnik, a opravičilo in potrditev morebitne bolezni je bilo zelo težko pridobiti.

Leta 1966 se v register zavodov vpiše internat pomorske šole Piran, Kidričevo nabrežje 2, z zapisom: »Zavod nudi dijakom prehrano in prenočišča, jih neguje in jim omogoča nemoteno učenje, jih spodbuja in po svojih močeh prispeva k vsesplošni usposobljenosti za aktivno družbeno delo.«

Leta 1974 se je pomorski internat preimenoval v Dijaški dom Baldomirja Sajeta Piran. Saje, rojen 1909 v Novem mestu, se je kot dijak izkazal kot odličen športnik, član društva Sokol, veslač in nogometaš. Po končani Pomorski vojni akademiji v Dubrovniku je služboval v vojni mornarici. Bil je prvi oficir na podmornici Osvetnik. Leta 1942 je bil skupaj z Janezom Tomšičem in Stanetom Kavškom interniran v taborišče Gonars zaradi delovanja v Mornariški skupini Jadran (členu Osvobodilne fronte). Med nemškim transportom je oktobra 1943 v Zagrebu pobegnil in s pomočjo zvez prišel do Novega mesta, kjer se je že po treh dneh pridružil partizanom. Najprej je bil v Cankarjevi brigadi, leta 1943 je kot mornar odšel na Vis, decembra istega leta je postal komandant na Braču, leto kasneje pa komandant II. pomorskega sektorja na Dugem otoku, nato pa je po slovenskih enotah zbiral mornarje in jih pošiljal v IX. Korpus, v okviru katerega je nastajala mornariška skupina pod njegovim vodstvom.

Aprila 1945 se je štab IX. korpusa v eni izmed večjih nemških ofenziv umaknil najprej v Trnovski gozd, nato pa v Mrzlo rupo. Ob preboju proti Vojskem je Sajeta zadela dumdumka nemškega ostrostrelca. Omagal je le mesec dni pred dnem, ko je XI. Korpus vkorakal v osvobojeni Trst, Gorico in Tržič. V Dijaškem domu še danes hranimo njegov bronasti doprsni kip, ki je bil slovesno odkrit oktobra 1986.

Vir: Dolenjski list, 14. 9. 1967

V šolskem letu 1978/79 so bili prostori internata tako dotrajani, da so se dijaki in dijakinje morali preseliti v hotel Punta, kjer so dijaki sami čistili in pospravljali, stregli hrano in celo kurili peč v edinem ogrevanem prostoru, jedilnici, ki je bila hkrati tudi učilnica. Takrat se je še loščilo parket in to so dekleta naredila tako, da se je ena usedla na krpo, drugi dve pa sta jo »drsali« po prostoru.

Sledila je selitev v počitniški dom steklarne Hrastnik (75 učencev je uporabljalo dva tuša in tri straniščne školjke – vse na zunanjem dvorišču), ravnatelj pa si je »pisarno« delil z računovodjo, tajnico, snažilkami in vzdrževalcem, druga sobica pa je bila zbornica, dežurna soba in prostor za razgovore z dijaki. Dom ni bil ogrevan, priključitev grelnih teles pa je bila zaradi dotrajanih inštalacij strogo prepovedana. Medtem ko so bile dijakinje zdravstvene šole nameščene v nekoliko primernejših prostorih počitniškega doma Elektrogospodarstva Slovenije, so postale zahteve po novem dijaškem domu vse bolj nujne, saj so se predvsem med učenkami pojavljala resnejša prehladna obolenja, zaradi katerih so se vračala domov.

Po prvotnih načrtih naj bi nov dijaški dom stal na območju »Piranskih vrat«, torej na prostoru nekdanje klavnice in obratov Mehanotehnike (danes Fornače), a je prevladala odločitev, da se postavi na sedanji prostor, ki naj bi predstavljal neke vrste izobraževalno središče, skupaj s šolami in zavodi v okolici. 2. aprila 1981 so se dijaki in dijakinje ter zaposleni preselili v novozgrajeni dom, ki je ponujal 240 ležišč, učilnice, kabinete, zbornico, knjižnico in čitalnico, klubsko sobo, bolniški trakt, trim prostor, pisarne, kuhinjo, jedilnico in druge potrebne prostore. Šolsko leto 1981/82 se je začelo s šestimi vzgojnimi skupinami dijakinj in dijakov pomorske in zdravstvene šole, najvišje število stanovalcev doma pa je bilo zabeleženo v naslednjem letu, ko je v njem prebivalo kar 232 mladih.

S selitvijo pa so se v polno zasedenem domu pojavile tudi težave, nasilništvo in uničevanje inventarja. Jeseni 1985 je manjša skupina dijakov organizirala »bojkot hrane«, dejanje pa še enkrat ponovila, ko je dom povišal mesečno oskrbnino. V poročilih Zavoda za šolstvo lahko beremo, da so bila dejanja dijakov predvsem posledica »prepočasnega reševanja težav«: med šolanjem se jih prestavlja iz skupine v skupino, pedagoški delavci ne upoštevajo enotnih pravil, premalo skrbijo za organiziranje in vodenje interesnih dejavnosti, nimajo lastnega prostora za druženje, kadilnice in podobno. Natančnejše branje pa razkrije, da so se v domu bili pravi politični boji, v katere so posegali celo zunanji akterji in podpihovali mlade strasti.  

Leta 1992 se je dom preimenoval v Dijaški dom Portorož, deset let kasneje pa se je spopadel s prvim usodnejšim upadom dijakov, saj se je Srednja zdravstvena šola Piran preselila na novo lokacijo v Izoli, to pa je odprlo vrata namestitvam večjega števila študentov obalnih fakultet. V naslednjih letih je število študentov začelo presegati število dijakov, v zadnjih letih pa z veseljem ugotavljamo, da postajata populaciji počasi izenačeni, narašča pa število tujih študentov na mednarodnih izmenjavah, ki si dijaški dom zaradi svoje ugodne lege ob obeh fakultetah izberejo za svoj šestmesečni ali enoletni dom.

Leta 2008 je dijaški dom postal sestavni del Pomorskega in tehničnega izobraževalnega centra Portorož, od leta 2013 pa je del GEPŠ. Iz zapisov vzgojiteljev ter nočnega varnostnika omenjenega vmesnega obdobja se je ohranila pestra, in pogosto tudi zabavna kronika dijaškega življenja: »Dijaka na stopnišču ugriznil sosedin pes; dijaki v traktu kurili žogico za namizni tenis, vse je zadimljeno; mlajši dijaki po 22.00 uri naročajo in plačujejo pice za dijake višjih letnikov; prekontrolirajte sobo 212, imajo na omari cel kup steklenic in črnega vina v flašah od soka in krožnik iz kuhinje za pepelnik;  dijaka sta odšla v svojo sobo, iz katere je skozi okno letelo vse, kar jima je prišlo v roke. Sliko si lahko ogledate pred domom. Tudi zastave za praznik ni potrebno obešati, ker lepo plapolajo role WC papirja po drevesih. Do sedaj smo imeli srečo, da ne merita dobro in zgrešita žive cilje; ob 23.00 dijaka na silo odpreta vrata iz hodnika v avlo in pobegneta iz dijaškega doma. Ob 4h sta se potuhnjenca vrnila iz nočnega sladkega življenja.« Najpogostejša vzgojna težava je bila nočno razgrajanje, vpitje in preglasna glasba ter pisanje s flomastri ali brivsko peno po zidovih in vratih.  

 

Decembra 2015 se je začela obsežna prenova dijaškega doma, katerega zunanjost se je najprej iz dolgo prepoznavne modre spremenila v bledo sivo, popolnoma prenovljen je bil desni del zgradbe, v katerem so sedaj enoposteljne sobe, dvoposteljni in štiriposteljni apartmaji, pridobili smo veliko in malo predavalnico, kolesarnico, samopostrežno pralnico, klubsko in dijaško sobo, apartma za invalide in študentsko družino, v drugi fazi prenove pa še sodobno opremljeno kuhinjo z jedilnico.

V letošnjem šolskem letu v domu biva 46 dijakov in dijakinj ter 80 študentov in študentk. Za dve vzgojni skupini skrbita dva vzgojitelja, ki usklajujeta številne popoldanske dejavnosti z obveznimi učnimi urami. Poleg ustvarjalnih delavnic in potepov po bližnji okolici spoznavajo še osnove borilnih veščin, skrivnosti astronomije, hodijo v šolo ribolova, prirejajo filmske in potopisne večere, obiskujejo klube in društva, kot je boksarski klub in rod tabornikov, pišejo za domski časopis, radi pa poprimejo tudi za delo, saj skrbijo za čistočo okolice in manjša fizična dela.

Nobena hiša ni še dom, dokler je ne napolnijo prebivalci, ki njene prostore dojemajo kot take. V Dijaškem domu Portorož se zato trudimo, da privzgojimo in uzavestimo občutek skupnosti, za katero delamo vsi, vsakodnevno in trajnostno, za dobro počutje dijakov, dijakinj, študentov in študentk, zaposlenih, pa tudi gostov, ki nas izberejo za svoj oddih.

Prispevek je nastal s pomočjo dragocenih zapisov nekdanjega ravnatelja Jožeta Horvata, zaposlenih Jane Žabot, Jasne Lovrečič in šolskih zbornikov ob obletnicah


RAZPIS ZA SPREJEM V DIJAŠKE DOMOVE 2018/2019

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je na svoji spletni strani objavilo povezavo do razpisa za sprejem v dijaške domove za prihodnje šolsko leto. 

http://www.mizs.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/10322/ 

V Dijaškem domu Portorož je razpisanih 20 prostih mest.

Na njihovi strani lahko tudi preberete, da Gimnazija, elektro in pomorska šola letos prvič razpisala program Elektrikar. 

Informativni dan v našem dijaškem domu bo 9. in 10. februarja. 

Bodoči dijaki, ki želijo v prihodnjem šolskem letu bivati v dijaškem domu, bodo morali do 5. aprila 2018 poslati zpolnjeno prijavnico na naslov GEPŠ Piran, Bolniška 11, 6330 Piran. Obrazec bo na voljo na informativnem dnevu in na spletnih straneh ministrstva.

Vsak kandidat se lahko prijavi samo za en dijaški dom. 

Kandidati lahko prijave prenesejo v drug dijaški dom do 25. apila.

VPIS v dijaški dom se opravi istočasno z vpisom na šolo. Sprejem novincev v dijaški dom je v nedeljo, 2. septembra.